Volkodlak in jaz

Nekega dne sem se odpravila na sprehod po bližnjem gozdu. Bil je mrak. Bila sem zelo neustrašna ker če nebi bila si tega ne bi upala. Si bi vi? Polna luna mi je svetila ravno nad glavo in bila je dovolj svetla, da nisem rabila svetilke. Hodila sem po znani poti, ki sem jo
odkrila že kot otrok. Takrat sem bila stara samo 6 let. Sedaj pa jih imam že 15. Kako hitro gre čas sem razmišljala med hojo. Prehitro če malo pomisliš. Hodila sem že kakšnih 15 minut in v tem času se je mrak spremenil v noč. Toda hodila sem in hodila. Nekje je začel zavijati volk. Vedela sem, da jih je v tem gozdu kar nekaj toda šla sem naprej. Ko sem prehodila približno 30 metrov pa je bilo zavijanje že bližje. Prestrašila sem se in se hitro obrnila. Hotela sem steči toda iz poznavanja volkov sem vedela, da bi me tako še hitreje odkrili. Zato sem se čim tišje obrnila in tiho začela stopati po poti nazaj proti hiši. Tiho stopanje mi je otežilo suho listje, ki se mi je drobilo pod nogami. Gledala sem, da bi stopala po površinah kjer bi bilo manj listja. Toda listja je bilo že kar precej saj se je približeval začetek zime drevesa pa so bila že skoraj čisto brez listja.
Zavijanje me je zasledovalo. Srce bi mi skoraj skočilo izmed reber. Komaj sem se zadrževala, da nisem stekla, toda strah me je premagal. Stekla sem kar najhitreje zavijanje pa se je približevalo. Žal mi je bilo, da sem se sploh oddaljila od hiše. Zakaj nisem samo sedela na stopnicah sem razmišljala med tekom. Zakaj sem se tako oddaljila od hiše?
Ozrla sem se nazaj. Pričakovala sem, da bom zagledala volka podobnega psu toda zagledala sem volkodlaka. Bil je rjav z velikimi očmi. Groza me je bilo, ko sem zagledala njegove kremplje. Bili so dolgi in zakrivljeni.
Ker nisem gledala pod noge sem se spotaknila. Vedela sem, da je z mano konec. Da bom verjetno pristala volkodlaku v trebuhu. Opraskala sem se po kolenu. Še hujše. Kri! Večja vaba za volkodlake.
Poskušala sem čim tišje dihati. Neuspešno. Preveč sem bila zadihana. Samo čakala sem lahko na mojo usodo. Volkodlak se mi je približal. Videla sem zlobo v njegovih očeh. Zamižala sem in samo čakala na ugriz. Toda ta ugriz ni prišel vsaj od začetka ne. Počasi sem odprla oči takrat pa sem v nogi začutila ostro bolečino. Zakričala sem tako me je bolelo.
Zaslišala sem še eno zavijanje. Ugriz je popustil. Odprla sem oči in zagledala volkodlaka kako se je oziral čez ramo. Obrnil se je in stekel proti zavijanju.
Oddahnila sem se. Toda v nogi me je tako skelelo. Nisem vedela kako bom prišla domov. Domov pa sem mogla. Nisem mogla biti kar tam v gozdu. Saj se mi lahko rana okuži pa še več volkov lahko pride. Še sreča, da sem bila pri tabornikih sem si mislila. Le kaj bi brez znanja od tam. Nekje sem dobila 2 paličici. Si iz majice strgala dolg kos blaga in si iz tega naredila opornico. Potem pa sem počasi vstala in se odpravila domov opirajoče na drevesa.
Ko sem prišla domov me je noga že tako bolela. Mama je bila zgrožena. Takoj me je odpeljala v kopalnico mi rano nalahno splaknila in me takoj odpeljala v bolnišnico.
Tam so mi nogo operirali saj je bila močno razparana. Po operaciji pa sta me mama in medicinska sestra vprašali kaj me je ugriznilo. Na začetku sem hotela reči volkodlak, toda vedela sem, da bi me imeli za noro. Zato sem rekla volk.
V bolnišnici sem bila še 3 dni. Potem sem šla domov. Hodila nisem še cel teden dni. Med tem sem malo brskala po internetu in našla podatek, da vsak, ki ga ugrizne volkodlak še sam postane ta zver.
Do nove polne lune sem ozdravela. Zato sem tisto noč na večer šla v gozd. Bilo je oblačno zato sem vedela, da se luna še nekaj časa ne bo prikazala izmed oblakov toda vedela sem da se enkrat bo. Tokrat sem šla po drugi poti kjer še nisem hodila. Nekje pa sem se ustavila in se usedla na tla. Lahko sem samo še čakala.
Čas v moji glavi se je premikal strašansko počasi. Vsake toliko časa sem pogledala v nebo in opazovala kako se velik oblak bliža koncu. Vedela sem, da se bo moje spreminjanje kmalu začelo. In kmalu je prišel ta čas.
Najprej se je izza oblaka prikazal delček lune a ta se je postopoma večal. In kmalu se je izza oblaka prikazala celotna luna. Takrat sem v srcu začutila močne bolečine. Vedela sem, da se je začelo. Bolečina se je začela širiti. Po rokah sem postajala venomer bolj kosmata. Prav tako po nogah. Nohti so se mi daljšali in odebelili. Kmalu so bili čisto zakrivljeni. Prav tako kot pri volkodlaku, ki me je ugriznil. Postala sem čisto kosmata. Čevlje sem si mogla sezuti saj so me preveč tiščali. Majica se mi je raztrgala in to je zadnje kar se spomnim. Nisem se več zavedala kaj delam in kaj počnem.
Znova sem se začela zavedati, ko se je začelo daniti. Čim prej sem se mogla vrniti domov. Na sebi nisem več imela oblek zato sem dobesedno zmrzovala. Moje roke so bile umazane prav tako lasje. Telo pa čisto opraskano. Domov se mora vrniti preden se straši zbudijo in se iti tuširat sem si mislila. To sem uresničila in se potem čez dan delala kot, da se ni nič zgodilo.
To se od takrat zgodi vsako polno luno.

Všeč mi je