Vampirji

Torej, preden se je vse začelo, sem bila čisto navadna najstnica s čisto običajnimi problemi, z ustaljenim življenjem. Vsak dan je bil isti, čeprav se tega nisem resnično zavedala. Zajtrk, šola, kosilo, domače naloge, učenje, branje, mogoče gledanje televizije, računalnik in to je bilo to. Okoli tega se je vrtelo celotno moje življenje, dokler niso prišli oni. In takrat se je vse spreminilo, v ritmu, ki sem ga komaj dohajala.

Živim v majhni vasi, zato je seveda prava zenzacija, ko se nekdo na novo preseli vanjo. Tokrat je bila to družina s trinajstimi člani. Spominjam se, da so se vsi spraševali, kako je to možno in kako ti ljudje sploh dobijo dovolj veliko stanovanje. Mislim, v našem času ni bilo ravno najbolj običajno, da so imeli ljudje toliko otrok... Niti posvojenih ne. Zasedli so mesto v stari vili na jugu, ki je bila resnično potrebna prenovitve. Okna so visela s stene, vso steklo je bilo popokano, vrata so bila vlomljena v notranjosti je bilo polno pločevink pira in steklenic žganja, ki so jih tam pustili brezdomci. Vse je bilo prašno in grozljivo zanemarjeno. Zdelo se je neverjetno, da bi kdo tam noter resnično lahko živel. Še tega nismo verjeli, da se hišo sploh da prenoviti. Ko so se pred vilo pripeljali selitveni kombiji in pravi mali avtobus in ko so istopili, smo vsi, ki smo jim prišli izreči dobrodošlico samo stali in strmeli. Večina od nas z odprtimi usti. Še celo gospa Rosemary, ki prisega na bonton, se ni obnašala nič kaj v skladu z njim. Kot sem povedala že prej, bilo jih je trinajst. Gospod in gospa Scott (Scott, nekoliko starinsko zveni), 19 letna Rose, 17 letna dvojčka Samuel in Bernard, 16 letna rdečelaska po imenu Mellisa, 15 letna Alex in Sarah, 13 letna Samantha, 11 letna Margaret, 9 letna Tanya, 8 letni Sebastian in 5 letni Dean. Njihovo starost in imena sem seveda izvedela šele pozneje. Takoj, ko sem jih videla pa sem izvedela, da so otroci posvojeni. Že brez tega, da mi je to povedala Willa bi uganila. Bili so si tako različni...

Nevem zakaj sem to naredila. Mami me je prisilila in ona vedno vztraja pri svojem. Je nekako starokopitna in zahteva, da se nove sosede pozdravi s piškoti. Doma narejenimi seveda. In uganite kdo je bil tisti, ki jih je moral odnesti? Jaz seveda. Ona je "imela preveč dela". Po moje se je samo pretvarjala, ker si jih nekako ni upala odnesti. Ponavadi nima takega strahu pred ljudmi, ampak treba je priznati, da je bilo na Scottovih nekaj čudnega. Kot bi bili vsi albini, razen tega seveda, da so imeli njihovi lasje barvo. Torej, če me ne razumete dobro bom še enkrat ponovila. Njihovi lasje so imeli bravo, njihova koža pa ne. Poleg tega te je spreletel srh, ko si samo pomislil nanje. Še Willa, ki ne verjame niti v boga mi je pritrdila, da je na njih nekaj nadnaravnega. Torej sem se odpravila, proti njihovi vili in svoje živce skušala krotiti z požvižgavanjem neke znane popevke. Seveda brez uspeha. Že na daleč sem opazila razliko med "staro" vilo in "novo" vilo. Govorim seveda o isti vili. Samo toliko, da ne bo pomote. Vila je imela novo fasado. Vsa okna so imela novo steklo, vrata so lepo pritrjena na tečaje. Na okenskih policah so cvetele rože. Prepoznala sem jih. Bile so hijacinte. Previdno sem se odpravila so vhodnih vrat in že dvignila roko, da bi potrkala, ko so se vrata odprla. Od presenečenja sem skoraj zletela s stopnic. Ko mi je uspelo ujeti ravnotežje sem se zagledala v žensko, ki je stala na pragu in me opazovala z prijaznim smehljajem na ustnicah. "Emm..." Sem začela in se odkašljala. Ni bila moja navada, da sem bila pred ljudmi živčna. Vsaj ne toliko kot sem bila zdaj. "Moja starokopitna mama mi je dala tole za vas. Se opravičujem izrazu vendar je resnično trčena..." Ženska je preslišala moj zadnji stavek. Vsaj zdelo se mi je tako. "Oh, kako čudovito." Košaro mi je potegnila iz rok. "Izvoli" sladko se mi je nasmehnila in izginila v hišo. Obotavljaje sem ji sledila. Vila je bila znotraj čudovita. Čisto nekaj drugega, kot je bila prej. Vse je bilo novo in se je bleščalo in... "Ti je všeč" je ženska prekinila moje misli. "Ja seveda... Vas smem vprašati kako vam je ime?" Na živce mi je šlo, da sem jo bila prisiljena v svojih mislih naslavljati z "ženska". "Emma. Pa ti?" Me je ndvse vljudno vprašala. " Jullia." Emma je prikimala in mi pridržala vrata. Ko sem stopila skoznje sem se znašla v gromozanski jedilnici. Nisem si mogla kaj, da ne bi občudujoče vzdihnila. V prostoru je bilo poleg mene in Emme še pet njenih posvojencev. Najmlajša dva in nekdo približno moje starosti, neko dekle z rdečimi lasmi in blondinka, oblečena kot striptizeta. Vsi so se naenkrat obrnili proti meni. Postalo mi je še bolj nelagodno, kot nekaj trenutkov poprej. To je Dean, pokazala je na najmlajšega, Sebastian, deček kakih osmih let je pokimal. Alex, tokrat je pokimal fant moje starosti. Nisem si mogla kaj, da ne bi pomislila, da je še kar čeden. Mellisa, zdaj je pokimala rdečelaska in Rose. Blondinka ni niti trznila niti se ni premaknila. Videti je bilo, kot, da jo nekaj muči. V naslednjem trenutku se je že obrnila in zapustila sobo. Emma je neodobravajoče gledala za njo. "Ne meni se zanjo" oglasil se je Alex. "Vedno je taka. Bi kaj popila?" "Ne" sem zajecljala. "Ubistvu moram domov." Emma mi je pokimala in zaklicala za mano: "Pridi, kadar hočeš. Tu si dobrodošla." Nisem si mogla kaj, da ne bi pomislila, da je Emma prijazna. Nihče drug, tega ne bi zaklical za teboj kajne?